Svetovna populacija se stara. To je v veliki meri posledica izboljšav na področju zdravstvene nege, kar je v zadnjem stoletju prispevalo k daljši življenjski dobi posameznika in k izboljšanju njegovega zdravja. Na drugi strani pa se staranje prebivalstva izraža v povečanem številu ljudi z različnimi boleznimi, ki vplivajo predvsem na njihovo komunikacijo z okolico, med katere spada tudi demenca. Čeprav demenca v večini prizadene starejše ljudi, ne pomeni normalnega dela staranja. Demenca je namreč sindrom, ki najpogosteje kronično napreduje, povzročijo pa ga različne bolezni možganov, ki vplivajo na spomin, razmišljanje, vedenje in sposobnost izvajanja vsakodnevnih aktivnosti.

Demenca predstavlja velik izziv za vse – ne le za bolnika, pač pa tudi za bolnikovo družino in negovalce. Gre za enega najpogostejših vzrokov, ki vpliva na bolnikove zmožnosti za samostojno in neodvisno življenje. Pri tem je potrebno že v uvodu poudariti pomanjkanje zavedanja in razumevanja demence v določenih državah – na določenem nivoju namreč demenca vodi v stigmatizacijo posameznika, pri tem se bolnik in njegova družina pogosto izolirajo od družbe in odlašajo z iskanjem zdravniške pomoči. V mnogih državah v svetu so omejene tudi možnosti nege bolnikov, kar vpliva na družino in družbo bolnika v fizičnem, psihološkem in ekonomskem smislu.

 

Demenca v večini prizadene starejše osebe (> 65 let), ob tem pa Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opozarja, da je vse več primerov tudi pri osebah mlajših od 65 let. Globalno povečanje števila ljudi z demenco je posledica predvsem staranja prebivalstva – do leta 2050 naj bi 22% svetovne populacije predstavljale osebe starejše od 60 let, pri tem se pričakuje, da bodo štiri petine teh ljudi živelo v Afriki, Aziji ali Latinski Ameriki. Glavni problem, ki se ob tem pojavlja predstavlja dejstvo, da so območja, kjer bo porast demence največji, zaenkrat na epidemijo demence slabo pripravljena.

 

Pojavnost in razširjenost bolezni se namreč povečujeta tako v razvitem kot manj razvitem svetu. Prav tako napovedne projekcije kažejo, da se bosta povečevala tudi v prihodnje. Demence bo tako predvsem med starejšimi osebami vedno več, največja pojavnost bolezni pa bo prav v državah v razvoju. Leta 2010 je bilo ocenjeno, da je število ljudi v svetu, ki imajo demenco približno 35, 6 milijona. To število naj bi se vsakih 20 let podvojilo, kar pomni, da bo leta 2030 na svetu 65,7 milijona, leta 2050 pa že 115,4 milijona bolnikov z demenco. Skupno število novih primerov je 7,7 milijona bolnikov na eno leto, kar pomeni, da je vsake 4 sekunde potrjen nov primer bolnika.

 

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki se razvija postopno, torej stopenjsko. Pri tem ločimo tri faze demence, ki jih definira razvoj posameznih simptomov. Prva (blaga, začetna) faza demence je faza, ki jo pogosto spregledamo, saj simptome člani družine (pa tudi strokovnjaki) povežejo z normalnim delom staranja. Če teh simptomov ne zaznamo in ne povežemo z demenco, je težko definirati tudi dejanski pojav bolezni in njen razvoj. V srednje razviti (že nekoliko napredovali) fazi demence se simptomi zgodnje faze še poslabšajo, bolnik postane vse bolj omejen in odvisen od pomoči drugih. V zadnji fazi govorimo o povsem razviti (hudi) obliki bolezni. V tej fazi je bolnik skoraj povsem odvisen od drugih in skoraj popolnoma neaktiven. Motnje spomina so zelo resne, fizični vidik bolezni postane jasno viden. Te faze omogočajo zgolj približen »priročnik« o poteku bolezni – pri določenih osebah se lahko npr. težave z orientacijo pojavijo prej, pri ostalih pa kasneje. Prav tako je potrebno poudariti, da ni nujno, da se bodo pri vseh osebah pojavili prav vsi simptomi bolezni.

 

ZGODNJA FAZA DEMENCE (od prvega do drugega leta od pojava bolezni) SREDNJA FAZA DEMENCE (od drugega do četrtega oziroma petega leta od pojava bolezni) POZNA FAZA DEMENCE (po petem letu od pojava bolezni)
Simptomi faze so:

–          Bolnik postane pozabljiv, predvsem v povezavi z dogodki, ki so se zgodili;

–          Bolnik ima lahko težave pri komunikaciji in težko najde prave besede;

–          Bolnik se izgubi na njemu znanih mestih;

–          Bolnik izgubi občutek za čas, vključno z dnevom, mesecem, letom in letnim časom;

–          Bolnik ima težave pri odločanju in nadzorovanju osebnih financ;

–          Bolnik ima težave pri zahtevnejših gospodinjskih opravilih;

–          Razpoloženje in vedenje:

o   Bolnik lahko postane manj aktiven in motiviran za aktivnosti in svoje dejavnosti;

o   Pojavijo se spremembe razpoloženja, vključno z depresijo in anksioznostjo;

o   Bolnik se lahko ob dogodkih odziva z jezo in agresijo, ki sicer zanj ni značilna.

 Z napredovanjem bolezni postanejo omejitve vse bolj jasne in omejujoče:

–          Bolnik postaja vse bolj pozabljiv, predvsem pozablja nedavne dogodke in ljudi;

–          Bolnik ima težave pri sledenju času, datumu, prostoru in dogodkom (izgubi se lahko v lastnem domu ali soseski);

–          Bolnik ima vse večje težave s komunikacijo (govor in razumevanje);

–          Bolnik potrebuje pomoč pri osebni negi (npr. umivanju, oblačenju…);

–          Bolnik ne more sam pripraviti hrane, kuhati, pomivati…;

–          Bolnik ne more varno živeti sam (brez pomoči);

–          Vedenjske spremembe lahko vključujejo ponavljajoča se vprašanja, motnje spanja, halucinacije, izgubljanje…;

–          Bolnik se lahko neprimerno vede doma ali v družbi (npr. agresivno).

 Simptomi hude oblike so:

–          Bolnik se najpogosteje ne zaveda časa in prostora v katerem živi;

–          Bolnik ima težave pri razumevanju  dogajanja okoli sebe;

–          Bolnik se ne more prehranjevati sam (brez pomoči), lahko ima težave pri požiranju;

–          Bolnik potrebuje pomoč pri osebni higieni;

–          Pogoste so težave z zadrževanjem urina in blata;

–          Bolnik ima lahko težave pri gibanju – pogosto bolnik ne more hoditi in postane vezan na invalidski voziček ali posteljo;

–          Vedenjske spremembe so zelo pogoste, bolnik se lahko odziva predvsem neverbalno (z brcanjem, udarjanjem), pogosto se odziva tudi s kričanjem

–          Bolnik ni sposoben sam najti pot domov.

 

Obstaja približno 100 različnih tipov demence, najpogostejši je Alzheimerjeva bolezen, sledijo vaskularna demenca, demenca z Lewy-jevimi telesci, frontotemporalna demenca ter Parkinsonova bolezen. Najpogostejša oblika demence, torej Alzheimerjeva bolezen, se razvija postopoma, pri tem pride do prekomernega nalaganja proteinov v možganih, kar vodi v nastanek plakov okoli nevronov, kar vodi v smrt teh možganskih celic. Celične smrti so najbolj pogoste na območju možganov, ki je odgovorno za spomin. Prav tako pride do vpliva na nevtrotransmiterje (kemične živčne prenašalce), kar posledično vpliva na komunikacijo znotraj možganov. Kombinacija različnih dejavnikov, npr. starost, dednost, dejavniki okolja, prehrana in splošno zdravstveno stanje bolnika vplivajo na začetek in napredovanje same bolezni.

 

Obstaja torej več bolezni, katerih rezultat je demenca. Najpogostejši tipi demenc so:

  • Alzheimerjeva bolezen, ki je tudi najpogostejši tip demence. Pri tej bolezni gre za sočasno delovanje več proteinov, pri čemer eni obdajo možganske celic, drugi pa poškodujejo njihove notranje strukture. Pri tem s časom pride do izgube kemičnih povezav med možganskimi celicami, zato začno možganske celice propadati (gredo v proces nadzorovane celične smrti). Prvi znaki pojava bolezni so zagotovo težave s kratkotrajnim spominom, prav tako imajo osebe težave pri iskanju pravih besed, reševanju režav, sprejemanju odločitev…
  • Vaskularna demenca se pojavi, ko se zmanjša dotok kisika do možganov, kar je lahko posledica skrčenja krvnih žil ali pa posledica zamašitev le-teh. Kot posledica zmanjšanega dotoka krvi in s tem kisika se pojavijo poškodbe ali odmiranje celic. Simptomi vaskularne demence se lahko pojavijo nenadno – po npr. obsežni možganski kapi. Lahko pa se razvijajo postopoma, kot posledica serije več manjših kapi. Povzročijo jo lahko tudi bolezni, ki učinkujejo na majhne krvne žile globoko v možganih, kar je značilno za tako imenovano subkortikalno vaskularno demenco. Simptomi vaskularne demence se lahko med bolniki razlikujejo, v veliki meri pa so podobni simptomom pri Alzheimerjevi bolezni. Veliko bolnikov ima težave pri reševanju problemov, pri načrtovanju aktivnosti, hitrem razmišljanju in povezovanju ter koncentraciji. Prav tako imajo bolniki pogosto obdobja, ko se hitro zmedejo.
  • Mešana demenca je izraz s katerim označujemo stanje, ko ima bolnik več kot en tip demence in posledično mešanico simptomov teh tipov demence. Tako je npr. pogosto, da ima oseba hkrati prisotne tako simptome značilne za Alzheimerjevo bolezen in vaskularno demenco.
  • Demenca z Lewy-evimi telesci je tip demence, ki vključuje tvorbo nenormalnih struktur (Lewy-evih telesc) znotraj možganskih celic. Te tvorbe povzročijo motnjo v kemiji možganov in vodijo do smrti možganskih celic. Zgodnji simptomi vključujejo različne simptome – najpogosteje se pojavijo halucinacije in težave pri ocenjevanju razdalje. Težave s spominom so manjše kot pri Alzheimerjevi bolezni. Sama demeca z Lewy-evimi telesci je tesno povezana s Parkinsonovo boleznijo, posledično ima pogosto podobne simptome – vključno s težavami pri gibanju.
  • Frontotemporalna demenca je demenca, ki se pojavi kot posledica poškodb sprednjega (frontalnega) ter stranskih delov možganov. Pri tem pride do tvorbe nenormalnih agregacij proteinov znotraj možganskih celic, kar vodi celice v smrt. Sprva pride do sprememb v osebnosti in vedenju – odvisno od poškodovanega dela območja možganov, lahko pride pri bolniku do težav pri tekočem govorjenju ali pa do pozabljanja pomena besede.

 

Simptomi vseh teh tipov demence so v zgodnjih fazah pogosto različni, v poznejših fazah razvoja bolezni pa postajajo vse bolj podobni. To je posledica vse večjih poškodb možganov ob razvoju posameznih bolezni. V kasnejših fazah demence potrebuje oseba vedno več podpore, da lahko opravlja vsakodnevna opravila. Kljub temu večina bolnikov z demenco živi kvalitetno življenje še veliko let po postavljeni diagnozi.

 

Eno tretjino primerov demence bi lahko preprečili z boljšim nadzorom dejavnikov življenjskega stila, kot so npr. kajenje, povišan krvni pritisk, depresija in izguba sluha, v času življenja. Ena od novejših raziskav je združila 24 mednarodnih raziskovalcev, ki so povzeli obstoječe raziskave na temo demence in osnovali priporočila za zdravljenje in preprečevanje teh stanj. Zaenkrat ne obstaja zdravilo, ki bi preprečilo ali pozdravilo stanje demence. Kljub temu raziskava izpostavi pomen intervencij, ki ne vključujejo rabe zdravil in določa 9 spreminjajočih se dejavnikov tveganja skozi različne faze življenja – vse od otroštva dalje – ki vplivajo na verjetnost razvoja demence.

 

Tveganje za pojav demence je potrebno zmanjšati. To je možno z zagotavljanjem primerne izobrazbe (otrokom je potrebno zagotoviti, da ostanejo v šoli čim dlje – dlje kot do 15. leta), zmanjševanjem krvnega pritiska, debelosti in pojava sladkorne bolezni, potrebno je zdraviti vse izgube sluha v obdobju srednje odraslosti, zagotoviti zadostno količino fizične aktivnosti, se izogibati kajenju ter zmanjšati pojavnost depresij in socialne izolacije v poznih letih življenja. V eni od raziskav so strokovnjaki ugotovili, da bi odstranitev zgoraj navedenih dejavnikov tveganja pojava demence, lahko preprečila 1 od 3 novih primerov bolezni. Nasprotno naj bi odkrivanje načina za tarčno učinkovanje na enega glavnih dednih dejavnikov tveganja, gre za gen imenovan apolipoprotein E (apoE) ε4 alela, preprečilo zgolj 1 od 10 novih primerov (to je 7% novih primerov).

 

Od devetih dejavnikov, so strokovnjaki določili tri najbolj pogoste, ki bi lahko bili ključni pri preprečevanju pojava demence. Prvi je povečanje izobraževanja v zgodnjih fazah življenja, kar bi po ocenah raziskave lahko zmanjšalo število novih primerov demence za 8%, če bi ljudje po svetu svoje izobraževanje nadaljevali tudi po 15. letu starosti. Raziskovalci verjamejo, da izobraževanje in druge dejavnosti, ki stimulirajo mentalno aktivnost, pomagajo pri krepitvi nastajanja nevronskih mrež v možganih, zaradi česar lahko te povezave delujejo na višjem nivoju, četudi se kasneje v življenju njihovo število zmanjša.

 

Prvič so raziskovalci kot dejavnik tveganja za pojav demence identificirali tudi izgubo sluha. Ocenili so, da bi lahko zmanjšanje pojava izgube oziroma slabšanja sluha v obdobju srednje odraslosti, zmanjšalo število primerov demence za 9% (če bi zdravili vse ljudi). Pri tem je potrebno poudariti, da je izguba sluha in njegova povezava z demenco še vedno v začetnih fazah raziskovanja – glavno povezavo med njima raziskovalci vidijo v socialni izolaciji posameznikov, ki je lahko posledica izgube sluha. Izguba sluha naj bi tako zmanjšala verjetnost interakcij in pogovorov, ki za možgane predstavljajo vadbo in s tem zmanjšajo predispozicije za depresijo. Zaenkrat raziskav, ki bi potrdile, ali uporaba pripomočkov za izboljšanje sluha, lahko zmanjša tudi tveganje za pojav demence.

 

Raziskovalci so odkrili tudi, da lahko število novih primerov v svetu, za kar 5% zmanjša, če bi se popolnoma preprečilo kajenje. Zlasti pomembna je opustitev kajenja v poznih letih življenja, saj to pomaga pri zmanjšanju količine nevrotoksinov ter izboljša zdravje srca, kar pa vodi v boljšo vitalnost in zdravje možganov.

[wp_ad_camp_1]

 

Demenca je torej sindrom, ki je posledica bolezni možganov. Ponavadi gre za kronične ali progresivne bolezni, kjer motnje več različnih višjih funkcij korteksa, vključno s spominom, razmišljanjem, orientacijo, razumevanjem, računanjem, sposobnostmi učenja in razsojanja. Motnje kognitivnih funkcij običajno spremljajo tudi druge težave, npr. nezmožnost nadzorovanja čustev, vedenjske težave ali težave pri lastni motivaciji.

 

Negativni učinek hitrega staranja populacije se povečuje skupaj s povečevanjem števila ljudi z demenco. Čeprav demenca v večini vpliva na starejše ljudi, ne predstavlja normalnega dela staranja. Glede na različne ocene, naj bi se 2-10% primerov demence pojavilo pred starostjo 65 let.  Pojavnost bolezni se nato (po 65 letu) za vsakih dodatnih 5 let starosti podvoji.

 

Trenutno ni na voljo nobenega zdravila, ki bi ozdravilo ali vsaj spremenilo pot razvoja demence, čeprav trenutno potekajo raziskave novih terapij, ki so v različnih fazah kliničnega preverjanja. Kljub temu da ni na voljo univerzalnega zdravila, ki bi demenco pozdravilo, je na voljo veliko načinov, ki podpirajo in izboljšajo življenje bolnikov in njihovih družin. Glavni cilji nege bolnika z demenco so:

  1. Zgodnje odkrivanje bolezni;
  2. Optimizacija fizičnega zdravja, kognicije, aktivnosti in dobrega počutja;
  3. Zaznavanje in zdravljenje vedenjskih in fizioloških simptomov;
  4. Zagotavljanje informacij in dolgoročna podpora negovalcev.

Pomembno je, da vsak posameznik, ki ima težave s spominom ali razmišljanjem, dobi primerno oceno svojega stanja. Te težave namreč pogosteje kot demenca povzročajo druga stanja, ki jih enostavno zdravimo (npr. depresija, okužbe). Odkrivanje pravega vzroka osebi omogoči primerno zdravljenje. Če gre za težave, ki jih dejansko povzroča demenca, ima lahko tudi postavitev pravilne diagnoze koristne učinke. Bolniku in njegovim najbližjim zagotavlja razlago njihovih simptomov, omogoči dostop do zdravljenja, nasvetov in podpore, prav tako pa jim omogoči, da se pripravijo na prihodnost in vnaprej planirajo svoje življenje. Pri postavitvi diagnoze sodeluje več strokovnjakov, oseba tako dobi mnenje psihiatra, geriatra (to je zdravnik starostnih bolezni) in nevrologa. Diagnoza se osnuje na osnovi »zgodovine« bolnika (z osebo in bližnjimi se zdravnik pogovori o težavah – kdaj so se pojavile, kako so vplivale na osebo…), fizičnega pregleda in testov (npr. krvni laboratorijski testi – izločijo druge možne vzroke za simptome), testov mentalnih sposobnosti (npr. spomina, razmišljanja), slikanja možganov (če je potrebno)…

Dejavniki, ki povečujejo tveganje za razvoj demence (predvsem Alzheimerjeve bolezni in vaskularne demence) so: visok krvni pritisk, pomanjkanje fizične aktivnosti in kajenje – to so dejavniki, ki vodijo do povečanja arterij. Obstajajo tudi raziskave, ki kažejo, da zdrav življenjski slog, še posebej v obdobju srednje odraslosti, lahko zmanjša tveganje za demenco. Redna fizična vadba (npr. kolesarjenje, plavanje, hoja), ohranjanje zdrave telesne teže, odpoved kajenju in zmerno pitje alkoholnih pijač so povezani z zmanjšanim tveganjem za pojav demence. Prav tako tveganje za pojav demence zmanjša uravnotežena prehrana – to je prehrana, ki vsebuje malo nasičenih maščob, ne vključuje veliko soli, sladkorja ali rdečega mesa, vključuje pa dovolj rib, škrobnih živil, sadja in zelenjave. Vse te zdrave izbire prav tako zmanjšajo tveganje za resna stanja kot so kap, bolezni srca in rakava obolenja.

Pomembno je, da starejši ohranjajo mentalno in socialno aktivnost tudi kasneje v življenju, saj to pomaga pri zmanjševanju tveganja za razvoj demence. Mentalna aktivnost lahko vključuje reševanje sestavljank, branje ali učenje novih tehnik. Socialna aktivnost vključuje obisk prijateljev ali obisk različnih mest. K obema (mentalni in socialni aktivnosti) lahko veliko prispeva vključevanje starejših v programe prostovoljstva ali vključevanje v različne organizacije, ki starejšim pomagajo pri tem, da namenijo svoj čas ali sposobnostim nečem novem.

 

Če ste se sami znašli ob bolniku z demenco lahko vam in bolniku na pomoč priskočijo različne organizacije, ki tovrstno pomoč omogočajo. Društvo RESje-ZDUS  (http://drustvoresje.weebly.com/) je društvo, ki izvaja različne dejavnosti, usmerjene k zbiranju, organiziranju in usposabljanju prostovoljcev, ki bi nudili pomoč osebam z demenco in njihovim svojcem. Njihov glavni cilj je izboljšati življenja oseb z demenco in njihovih svojcev ter zmanjšati stigmatiziranost, ki stanje demence spremlja. Sam program prostovoljstva izvajajo od leta 2000, od leta 2016 pa so oblikovali tudi samostojno društvo. Če se spopadate z Alzheimerjevo boleznijo vam lahko vse informacije in pomoč nudijo na združenju Spominčica -Alzheimer Slovenija (http://www.spomincica.si/), ki prav tako delujejo na prostovoljni ravni. Njihov cilj je zagotavljanje strokovne in učinkovite pomoči osebam z demenco, njihovim svojcem ter skrbnikom. Prav tako se lahko za pomoč obrnete na lokalni center za socialno delo, ki vam bo nudil informacije o oblikah pomoči, postopkih pridobivanja pravic itd. Obrnite se tudi na dom starejših občanov in povprašajte o možnostih – veliko domov nudi tudi možnost nege na domu, organiziranega dnevnega varstva ne domu.

 

Literatura:

  • https://www-cbsnews-com.cdn.ampproject.org/c/s/www.cbsnews.com/amp/news/one-third-of-dementia-cases-could-be-prevented-alzheimers-report/
  • Alzheimer´s Society. (2017). What is dementia? – Factsheet 400 – http://alzheimers.org.uk/

http://www.who.int/mental_health/publications/dementia_report_2012