Voda ima v človeškem telesu številne funkcije in je bistvenega pomena pri vseh fizioloških procesih, ki se izvajajo. S starostjo postanejo moteni mehanizmi, ki uravnavajo optimalno količino vode v telesu, zato so starostniki mnogo bolj ogroženi za dehidracijo (Faes, Spigt, 2007).

Dehidracija je pogost problem pri starostniku. Pri njem je prisotna spremenjena vsebnost vode v telesu, zmanjšana je tudi funkcija ledvic in slabše je zaznavanje žeje. S pomočjo študij so ugotovili, da je dehidracija prisotna kar pri 50 % febrilnih starostnikov in je tudi zelo pogosta pri varovancih domov starejših občanov. Dehidracija predstavlja eno izmed najpogostejših diagnoz pri hospitaliziranih starostnikih. Na žalost je včasih diagnoza težavna, ker simptomi niso vedno izraženi (Faes, Spigt, 2007).

Smrtnost dehidriranih starostnikov je višja. Dehidracija predstavlja pomemben dejavnik tveganja za nastanek trombemboličnih dogodkov, infekcijskih obolenj, ledvičnih kamnov in zaprtja. Zaradi tega sta pomembna pravočasna diagnoza in zdravljenje.

Dehidracijo definiramo kot zmanjšano količino vode v organizmu in se lahko pojavi s pridruženim primanjkljajem elektrolitov. Nastane zaradi povečane izgube telesnih tekočin ali zaradi premajhnega vnosa vode, lahko pa tudi kot kombinacija obeh (Kovač, 2011).

Dehidracija je lahko izotonična, pri kateri je izguba vode in elektrolitov uravnotežena (na primer pri driski), hipertonična (izguba več vode kot soli, na primer pri vročini) ali pa hipotonična (pri izločanju večje količine natrija v primerjavi z vodo), ki jo srečamo pri pretirani uporabi diuretikov.

 

Dejavniki tveganja in vzroki za razvoj dehidracije

Dejavnike tveganja za razvoj dehidracije delimo na fiziološke dejavnike in dejavnike okolja (Faes, Spigt, 2007).

Fiziološki dejavniki: starost nad petinosemdeset let, ženski spol, nizka telesna teža in slabše zaznavanje žeje.

Dejavniki okolja: hospitalizacija, pomanjkanje negovalnega kadra v instituciji, premalo izobražen/ozaveščen kader, poletni čas/povišana temperatura v bivalnem prostoru in izoliranost.

 

Prav tako pomembni vzroki, ki lahko privedejo do dehidracije, so (Faes, 2007; Mentes, 2006b; Amella, 2004):

  • funkcionalni vzroki:
  • slaba pokretnost,
  • težave z razumevanjem in komunikacijo,
  • zanemarjanje samega sebe;
  • bolezenski vzroki:
  • Alzheimerjeva bolezen,
  • več kot pet kroničnih bolezni, izguba tekočine pri driski, bruhanju, vročini, krvavitvi, tahipneji, poliuriji, dekubitusu,
  • sladkorna bolezen,
  • zmanjšan vnos tekočine pri disfagiji in anoreksiji, zmedenost, depresija, demenca,
  • strah pred inkontinenco;
  • iatrogeni vzroki:
  • zdravila: odvajala, diuretiki, litij, pomirjevala,
  • visok vnos beljakovin,
  • omejitev tekočine in soli.

 

Kako prepoznamo dehidracijo pri starostniku

Velikokrat pri starostniku težko prepoznamo dehidracijo. Količina celokupne vode v telesu starostnikov je manjša, zato so tudi bolj ogroženi za dehidracijo. Vsekakor so bolj ogrožene osebe z nižjo telesno težo, saj je pri njih težavna že manjša izguba vode. S starostjo ledvice izgubijo zmožnost koncentriranja urina, zmanjša ali izgubi se tudi občutek žeje, kar dodatno ogroža starostnike (Cerk, 2011).

 

Simptomi blage dehidracije pri starostniku (Faes, 2007):

  • suha ustna sluznica, gosta in lepljiva slina,
  • suha koža (slabši turgor kože),
  • manjša količina izločenega urina.

 

Simptomi huje stopnje dehidracije (Faes, 2007):

  • zmedenost in razdražljivost,
  • ni potenja (pazduhe),
  • vdrte oči,
  • nizek krvni tlak,
  • pospešeno dihanje,
  • koma, delirij.

Pri dehidraciji opažamo tudi spremembe v laboratorijskih izvidih. Na dehidracijo posumimo pri višjih vrednostih sečnine in kreatinina ter pri višjem količniku med njunima koncentracijama. Seveda so vrednosti relativne, upoštevati moramo stanje prehranjenosti starostnika in njegovo mišično maso. Na dehidracijo kaže tudi višja koncentracija serumske vrednosti natrija.

 

Posledice dehidracije

Številne študije dokazujejo, da je dehidracija povezana z večjo umrljivostjo starostnikov, ki so hospitalizirani. Pri dehidriranem pacientu z več kroničnimi boleznimi pride večkrat do hospitalizacij. Čedalje več dokazov je tudi, da je celo starostnik z blago dehidracijo dovzetnejši za razvoj različnih bolezni. Dehidracija lahko pri starostniku povzroča naslednja stanja (Begum, 2010; Costello, 2008; Popkin, 2010; Manz, 2007): poslabšanje kognitivnih funkcij, padce, poškodbe, povišano telesno temperaturo, večja nihanja krvnega sladkorja pri diabetikih, ortostatsko hipotenzijo, suho ustno sluznico, infekcije urinarnega trakta, ledvične kamne, preležanine in večjo toksičnost zdravil. Zanimiva so opažanja, da se pri ponovni rehidraciji starostnikov večina teh simptomov popravi. V neki študiji, ki so jo izvajali v Ameriki v domovih upokojencev, so starostnikom povišali vnos zaužite tekočine za dva kozarca dnevno. Posledično so opazili manj zaprtij in manj padcev.

 

Obravnava dehidracije pri starostniku

Ko prepoznamo dehidracijo pri starostniku, jo zdravimo z dovajanjem več tekočine. Poznamo štiri načine dovajanja tekočine (Faes, 2007; Hebuterne et al., 2007): per os (prek ust), enteralno (prek nazogastrične sonde ali PEG), aplikacija v subkutani prostor in aplikacija tekočin intravenozno. Odločimo se za način, ki najbolj ustreza pacientovemu stanju. Če je le mogoče, skušamo doseči rehidracijo s pitjem dovolj tekočine, seveda če stopnja dehidracije ni prehuda. Če pacient ne more zaužiti dovolj tekočine prek ust, je možno dovajanje tekočine prek nazogastrične sonde, ki nam omogoči dovolj hitro in zadostno hidracijo brez tveganja preobremenitve kardiovaskularnega sistema. Intravenozna aplikacija tekočin je zelo učinkovita zlasti pri hujši dehidraciji, ko klinično stanje pacienta zahteva hitro ukrepanje. Ta način je nekoliko bolj tvegan, zahteva nadzor in prisotnost ustreznega strokovnega kadra. Zelo zanimiva alternativa vsem omenjenim trem načinom je infuzija tekočin v subkutani prostor ali hipodermokliza. Njena uporaba je enostavna, nenevarna in učinkovita. Mnogo let je bila zapostavljena, sedaj pa se zaradi praktičnosti njena uporaba širi zlasti v domovih upokojencev in tudi v domačem okolju.

 

Preprečevanje dehidracije

Najprej je pomembno ozaveščanje starostnikov, njihovih družin, skrbnikov in negovalnega kadra o pomembnosti zadostnega pitja. Starostnike je treba spodbujati k pitju. V domovih upokojencev se ponekod že izvajajo ukrepi za preprečevanje dehidracije, kot na primer (Faes, 2007; Bennet, 2000):

  • pogosto ponujanje vode in napitkov,
  • svetujejo se tudi mleko, sokovi, čaji in neslane juhe,
  • kava in pravi čaj imata diuretični učinek, zato naj se uživata v omejenih količinah,
  • pijače, ki jih ima starostnik najraje, naj bodo na dosegu rok,
  • pitje sočasno z zaužitjem zdravil,
  • vsaj 1,5 l tekočine dnevno v obdobjih, ko je večja ogroženost za dehidracijo.

 

Zelo pomembno je beleženje količine zaužite tekočine pri ogroženih starostnikih, prav tako je treba biti pozoren na znake za morebitno dehidracijo.

Pokazalo se je, da so ti preprosti ukrepi zelo učinkoviti pri preprečevanju dehidracije in njenih posledic. Že samo z ustnim spodbujanjem k pitju dosežemo ustrezno hidracijo pri 78 % starostnikov v domovih upokojencev. Potekajo tudi študije, ki dokazujejo ekonomsko korist teh ukrepov, saj z njimi preprečujemo mnoge hospitalizacije.

Mateja Marija Belej, dr. med., spec. spl. medicine

LITERATURA

Amella EJ. Feeding and hydration issues for older adults with dementia. Nurs Clin North Am, 2004. 39(3): 607-23.

Begum MN, Johnson CS. A rewiew of the literature on dehydration in the institucionalized elderly. e-SPEN, the European e-Journal of Clinical Nutrition and Metabolism, 2010. 5(1): e47-e53.

Bennet JA, Thomas V, Riegel B. Unrecognized chronic dehydration in older adults: examining prevalence rate and risk factors. J Geront Nurs, 2004. 30(11): 22-80

Cerk K, Aleš A. Starostniki in ledvice. In: Košnik M, Mrevlje F, eds. Interna medicina. 4. izdaja. Ljubljana: Litterapicta 2011. 1158.

Durso S. Homeostasis. In: Bowker L, Price J, Smith S. Oxford American Handbook of Geriatric Medicine. Oxford University Press 2010. 413-7.

Faes MD, Spigt MG, Olde Rikkert MD, Geriatrics and Aging, 2007. 10(9): 590-6.

Hodgkinson B, Evans D, Wood J. Maintaining oral hydration in older adults: a systemic review. Int J Nurs Pract, 2003. 9 (3): 19-28.

Kovač J. Hipernatriemia. In: Košnik M, Mrevlje F, eds. Interna medicina. 4. izdaja. Ljubljana: Litterapicta 2011. 73-6.

Mentes J. Oral hydration in older adults: greater awareness is needed in preventing, recognising, and treating dehydration. Am J Nurs, 2006b. 106(6): 40-9.