Deli z drugimi!

Astma je posledica vnetja dihalnih poti, je neke vrste bronhitis oz. bronhiolitis. Zaradi specifičnega astmatičnega vnetja so dihalne poti astmatikov veliko občutljivejše za številne dražljaje, ki zdravim otrokom ne povzročajo nikakršne škode.

Dihalne poti so tudi občutljivejše od dihalnih poti bolnikov, ki imajo vnetje drugega vzroka. Vsi ljudje imamo občutljivejše dihalne poti, kadar smo prehlajeni.

Kašljamo ob naporu, pri prehodu iz mrzlega na topel zrak, draži nas onesnažen zrak, vendar nam takrat ne piska v prsi in ne dihamo težko. Pri otroku z astmo pa se težave pojavijo, ker se dihalne poti zožijo. Čim hujša je astma, tem slabše je vodena, tem manjši dražljaj je potreben za hudo zožitev dihalnih poti.

 

Zoženje dihalnih poti povzroči:

–          mišice v steni dihalnih poti se skrčijo in zožijo dihalno cev,

–          svetlina dihalne cevke se zoži tudi zaradi vnetja, ki zadebeli steno cevi,

–          zaradi vnetja se v svetlini dihalnih poti nabira sluz, ki je pri astmi gosta in jo je težko izkašljati.

Ker se ne ve, zakaj astma nastane, zato njenega nastanka še ne znamo preprečiti.

 

Kdaj pomislimo na astmo?

–          kadar otroku piska v prsih, ki ga slišimo pri otrokovem izdihu, ki je videti poudarjen.

–          kadar se piskanje v prsih ponavlja, piskanje je prisotno po naporu,

–          kadar otrok večkrat težko diha,

–          kadar ima otrok večkrat občutek stiskanja v prsih,

–          kadar je prisoten kašelj, ki je izrazitejši ponoči in ob naporu.

–          kadar se težave pojavijo ali poslabšajo:

ponoči in bolnika prebudijo,
po naporu,
ob virusnih okužbah,
ob stiku z pršicami, pelodi in dražečimi snovmi v zraku,
pri psihičnem stresu,
spremembi temperature.
–          kadar otrokovi prehladi pogosto preidejo navzdol na pljuča in trajajo več kot 10 dni,

–          kadar je težav ob prehladu manj, če otrok dobi zdravilo za astmo.

 

Z astmo ne smemo zamenjati:

–          hropenja v prsih zaradi zatekanja sluzi iz zgornjih dihalnih poti, če se otrok še ne zna izkašljati

–          hropenje oz. piskanje zaradi aspiracije tujka.

 

Sprožilci in poslabševalci astme:

Eden od ogrožujočih dejavnikov je pozitivna družinska anamneza o atopični bolezni. Atopija pa pomeni nagnjenost k povečanemu tvorjenju protiteles tipa IgE ob stiku z vdihanim ali zaužitim alergenom. Materino kajenje med nosečnostjo in po porodu, ter izpostavljenost otroka cigaretnemu dimu sta pomembna dejavnika tveganja za razvoj astme. Ravno tako so  pogosta virusna obolenja lahko sprožilni dejavnik

 

Dejavniki, ki povzročajo bronhialno preodzivnost, so:

–          onesnažen zrak, izpušni plini,

–          mrzel zrak, megla,

–          pretirano suh zrak,

–          dražeče kemične snovi (barve, laki, spreji),

–          telesne preobremenitve,

–          psihični stresi, cigaretni dim. Ti nespecifični sprožilci povzročajo simptome poslabšanja, ki imajo slabo zdravljeno astmo.

 

Vnetje dihalnih poti se poveča tudi zaradi virusnih infekcij dihal in to v 80%. Pogosto sproži vnetje dihalnih poti alergija. Najpogostejši alergeni so pršični alergeni. Pršice živijo povsod v stanovanju, kjer je v prahu tudi človeški prhljaj.

Največ ga je v posteljah, oblazinjenem pohištvu, preproge talnih oblog, oblazinjenem pohištvu, oblekah in igračah iz blaga. Za njihovo razmnoževanje je najboljša temperatura 22-26°C in vsaj 50% vlaga, hranijo se z človeškim prhljajem, najbolj se množijo v poletnih mesecih, alergeni v njihovih iztrebkih pa ostanejo v zraku vse do zime. Pršice ne moremo povsem iztrebiti, lahko pa zmanjšamo koncentracijo alergena v bivalnih prostorih in s tem zmanjšamo možnost za alergijsko bolezen.

 

Ukrepi za zmanjšanje pršičnega alergena v bivalnem okolju:

–          neprodušno zaprte vzmetnice, blazine in odeje v posebne protialergijske prevleke (polivinil),

–          blazine in odeje iz umetnih vlaken, ki jih lahko peremo,

–          posteljno perilo peremo tedensko na 65 °C.

–          najboljša talna obloga je parket, odsvetujemo tapison in preproge,

–          shranjevanje zimske garderobe ne priporočamo v spalnici,

–          manjše kose zmrzujemo, ker s tem ubijamo pršico (manjše kose v zamrzovalniku, vzmetnice pa pozimi odnesemo na prosto,

–          spalnico dobro zračimo, posteljo pustimo odgrnjeno čez dan,

–          sesanje ne odstrani živih pršic. Najboljši so sesalci z vodnim filtrom. Učinkovitih kemičnih sredstev za zatiranje je malo.

 

Alergeni plesni:

Plesni uspevajo v vlažnih kleteh, stanovanjih, kuhinjah, v prsti, hrani, drveh, posodah za odpadke. Ker rast plesni omejujemo z zmanjšanjem vlage, je pomembno, da zmanjšamo vlažnost stanovanj z večkratnim zračenjem. V stanovanju ne sušimo perila, v zimskih mesecih dobro ogrevamo. Rast zidne plesni zatiramo s klorom. Iz spalnic umaknemo lončnice.

Alergeni pelodov trav, dreves plevelov, cvetja:

Pelodom vetrocvetk se otrok težko izogne. Največ peloda je v zraku v vetrovnem, suhem vremenu, in sicer zjutraj in zvečer. Najmanj jih je v deževnem vremenu in opoldne. V času, ko je zunaj veliko pelodov naj otrok ostane v zaprtem prostoru, stanovanja ne zračimo v jutranjem in večernem času. Priporočljivo je, da otrok v tem času zamenja okolje.

 

Alergeni dlakavih živali:

Če je otrok senzibiliziran z alergeni mačke in psa, je najbolje, da odstranimo živali, če želimo, da otrok ne bo imel alergijskih simptomov in poslabšanja bolezni. Če pa že imamo živali v stanovanju, so ukrepi naslednji:

–          žival ne sme vstopiti v spalnico,

–          tedensko kopanje živali,

–          zračenje prostorov.

 

Prehranski alergeni:

Zaužita hrana le redko povzroči poslabšanje astme. Do poslabšanja lahko pride, kadar otroci živila vdihavajo pri pripravi hrane (moka, začimbe, …). Nekatera živila pa lahko povzročijo poslabšanje astme. Pri tem gre za kemične in fizikalne mehanizme, ki povzročajo bronhospazem, zaradi bronhialne odzivnosti. Tako lahko bronhospazem povzročijo mrzla hrana in pijača, gazirane pijače, para med kuhanjem, ali hlapi med cvrtjem, ter živila, ki vsebujejo sulfide, ki jih uporabljajo za konzerviranje. S sulfidi konzervirajo krompir, suho sadje, vino….

Tudi žveplov dioksid je dražilec za dihalne poti.

Poslabšanje astme lahko izzovejo tudi nekatera zdravila kot so: aspirin in druga nesteroidna antirevmatska zdravila (Naprosyn in Ibruprofen…). Tudi blokatorji adrenergičnih receptorjev lahko v minimalnih količinah izzovejo zelo huda poslabšanja astme (kapljice za oči).

 

Drugi dejavniki, ki sprožijo astmo so še:

–          gastroezofagialni refluks, zaradi želodčne kisline, ki zateka v požiralnik in v dihalna pota, zlasti ponoči,

–          hormonske spremembe pred menstruacijo ali nosečnostjo,

–          predmenstrualno poslabšanje astme pri tretjini bolnic,

–          med nosečnostjo nobeno zdravilo za astmo ni tako škodljivo za plod kot je nezdravljena ali slabo zdravljena astma.

Pri tretjini nosečnic se astma poslabša, pri tretjini izboljša, pri tretjini pa poslabša.

 

Kožni testi

Kožne teste uporabljamo za dokaz alergije. Z kožnimi testi dokazujemo prisotnost specifičnih protiteles IgE v koži. Specifična protitelesa so vezana na celice pitonke (mastocite) v koži. Ko vnesemo alergen v kožo, se le ta veže na specifična protitelesa IgE in nastopi reakcija, ki se kaže v obliki nastanka urtike in eritema.

Za testiranje se uporabljajo standardizirani izvlečki alergenov, v obliki raztopine. Standardizirane raztopine vsebujejo vse alergogene sestavine brez dražečih snovi. Čimbolj so izvlečki očiščeni, tem bolj so testi realni. Najbolj prečiščeni so inhalacijaki alergeni (pršica, perje, živalska dlaka, pelodi trav, dreves in plevelov, nekoliko manj pa prehrambeni (jajca, mleko, moka).

Kožne teste začnemo z testi, ki najpogosteje povzročajo alergične reakcije oz. s tistimi, ki sumimo, da bolniku povzročajo težave. Število testov zmanjšamo tako, da na začetku uporabimo skupinske alergene. Kadar je test pozitiven, testiranje nadaljujemo še s posameznimi alergeni znotraj skupine.

 

Vrste kožnih testov:

–          intrakutani testi,

–          vbodni test (prick),

–          test s prasko (scratch),

–          testi s krpico (patch).

 

Pri testiranju je pomembno:

–          da je otrok zdrav, da njegova bolezen miruje,

–          da ne testiramo takrat, ko je v okolju največja koncentracija alergenov,

–          da je koža na mestu testiranja čista, brez izpuščajev,

–          da otrok ne dobiva nobenih antihistaminikov (Claritin, Histazol, Dihalar) nobenih sistemskih ali lokalnih kortikosteroidov ali antihistaminskih mazil,

–          da imamo pripravljena vsa zdravila in pripomočke za zdravljenje anafilaktične reakcije.

 

Zakaj testiramo na koži:

–          ker je zelo primerna za diagnostiko alergije,

–          ker je bogata z alergijskimi protitelesi – reagini,

–          ker spremembe na koži lahko vidimo in jih lahko ocenjujemo.

Osnovni cilj kožnega testiranja je, da najdemo alergen, ki alergijo povzroča.

 

Kje testiramo:

–          na notranji (volarni) strani podlahti,

–          na hrbtu.

 

V praksi, predvsem pri otrocih največkrat uporabljamo vbodne teste  (ker so manj boleči) na  notranji strani podlahti, da v primeru alergične reakcije z zažemkom preprečimo širjenje vnesenih alergenov po telesu.

Za pravilno izvedbo testov pri otrocih je pomembno:

–          da otroka namestimo v udoben položaj, tako da je roka sproščena,

–          testirati začnemo vedno na zunanji strani podlahti proti notranji strani,

–          ob straneh zmeraj označimo mesta testiranja, ki jih moramo enakomerno porazdeliti,

–          prvi test je zmeraj negativna kontrola, zadnja pa pozitivna (histamin), vmes nanašamo alergene točno po istem vrstnem redu kot jih je zdravnik napisal na temperaturni list.

Za vbodne teste se uporablja standardizirana raztopina v 50- odstotnem glicerolu v razrečenju 1. 1000.

 

Izvedba postopka:

–          kožo 3x očistimo in dobro osušimo,

–          označimo mesta testiranja v razmiku 3 cm,

–          ob označenem mestu nanesemo kapljico predpisanega alergena,

–          vbodemo z lanceto pravokotno na kožo skozi kapljico,

–          za vsak test uporabimo novo lanceto,

–          po eni minuti nanešene alergene obrišemo, pri čemer pazimo, da se nanešani alergeni med seboj ne zlivajo,

–          teste odčita zdravnik po 10-ih in 20-ih minutah.

 

Poznamo dva načina odčitavanja testov:

–          primerjava velikosti urtike z pozitivno kontrolo,

–          merjenje premera urtike.

 

Primerjava velikosti urtike z pozitivno kontrolo:

–          reakcijo označimo s tremi plusi, kadar je enake velikosti kot je pri pozitivni kontroli (histamin)

–          reakcija, ki je manjša od histaminske, označimo z enim ali dvema plusoma,

–          reakcija, ki je večja od histaminske, označimo z dodatnim plusom,

–          če je pozitivna negativna kontrola, njeno velikost odštejemo od reakcije na mestu vnešenega alergena.

 

Merjenje urtike:

Merimo velikost urtike in eritema. Pri intradermalnih testih velja za pozitiven tisti test, kjer sta urtika velikosti 5x 5 mm in eritem 10x 10 mm. Pri vbodnih testih pa urtika 2×2 mm, eritem pa 5×5 mm.

 

Zdravstvena nega otroka z akutnim poslabšanjem astme:

Pri zdravstveni negi (ZN) otroka z akutnim poslabšanjem je pomembno sodelovanje staršev in otroka, ki ga vključimo v vse faze zdravstvene nege. Medicinska sestra (MS), ki neguje takega otroka mora imeti široko znanje. Poznati mora značilnosti posameznega otroškega obdobja, zavedati se mora, da so ključne osebe v otrokovem življenju starši, da v otroštvu potekata procesa rasti in razvoja, da je prav zaradi tega delovanje organov in organskih sistemov drugačno kot pri odraslem, ravno tako še ni dozorel imunski sistem.

 

Za načrtovanje ZN pri otroku z astmo, je pomembno da ocenimo:

–          pretekle izkušnje staršev in otroka z boleznijo,

–          njihov odnos do bolezni in zdravljenja,

–          poznavanje bolezni,

–          vodenje bolezni doma oz. samozdravljenje – (pomemben je dnevnik vodenja bolezni doma, obvladovanje tehnike inhalacij in merjenje pretoka),

–          urejenost družinskega in širšega bivalnega okolja,

–          izpostavljenost otroka sprožilcem poslabšanja,

–          motene otrokove življenjske aktivnosti, oz. simptomi, ki so bili izraženi ponoči,

–          otrokove potrebe v bolnišnici,

–          otrokova sposobnost samooskrbe,

–          otrokove izkušnje s prejšnjimi hospitalizacijami,

–          potrebe staršev, ki jih izrazijo sami ali pa jih ugotovijo zdravstveni delavci. Upoštevati je potrebno njihove želje in pričakovanja glede zdravljenja in ZN otroka.

 

Dihanje
 

Ugotovljeno stanje:

–          otežkočeno dihanje, zaradi bronhospazma, edema sluznice in povečane sekrecije, ki ga spremlja dušenje in bolečina v prsih,

–          dihanje je plitvo, prisotna je tahipnoa. Frekvenca dihanja je povišana nad 50%,

–          pri dihanju opazimo sodelovanje pomožnih dihalnih mišic, kar se kaže z vdiranjem medrebernih prostorov,vdrte so supraklavikularne jamice, jegulum in epigastrij, opaziti je plapolanje nosnih kril,

–          spremenjeno je razmerje med vdihom in izdihom, izdih je podaljšan včasih za več kot 2x,

–          otrok je lahko bled, cianotičen in poten, zaradi nezadostne oksigenacije tkiv. Saturacija je manjša od 92, PEF je manjši od 33% ali pa ga ne moremo izmeriti,

–          pri otroku je lahko prisoten suh dražeč ali produktiven kašelj s povečanim izločanjem sekreta. Dojenčki in mali otroci izločke pojejo, kar lahko izzove bruhanje. Otrok se boji ali noče kašljati, zaradi bolečine v prsih,

–          pri otroku slišimo piskanje celo od daleč, lahko pa popolnoma izgine, kadar je napad zelo hud (tiha pljuča)

–          zaradi otežkočenega dihanja je otrok nemiren, prestrašen in utrujen,

–          zaradi pospešenega dihanja, potenja, je otrok pogosto dehidriran.

–          zaradi otežkočenega dihanja lahko otrok govori v celih stavkih, ne more povedati celega stavka v enem dihu, govori le nekaj besed v enem dihu.

 

Cilji ZN:

–          otrokovo dihanje bo olajšano,

–          dihalna pota bodo prehodna in razširjena ,

–          izboljšana bo oksigenacija tkiv,

–          otrok bo rehidriran,

–          dražeč kašelj bo ublažen,

–          otrok bo pomirjen,

–          izboljšalo se bo njegovo psihofizično stanje.

 

Načrt ZN:

MS pri otroku opazuje, meri in zapisuje:
–          frekvenco, način in kakovost dihanja,

–          uporabo pomožne dihalne muskulature,

–          nasičenost tkiv s kisikom,

–          frekvenco pulza, stanje zavesti,

–          barvo kože in sluznic,

–          kašelj (vrsto kašlja, pogostost in trajanje),

–          količino popite tekočine,

–          opazuje njegovo verbalno komunikacijo,

–          meri največji pretok zraka v izdihu (PEF), ki pomaga oceniti učinek zdravljenja med napadom.

 

MS otroku ponudi napitke, ga spodbuja k pitju, da se zmanjša viskoznost sluzi,
MS skrbi za ustno nego,  po kortikosteroidni terapiji je obvezno potrebno umiti obraz in sprati ustno sluznico, sicer se na tako sluznico rade naselijo glivice,

Za umiritev dražečega kašlja MS otroke spodbuja k pitju, poskrbi, da v sobi ni dražečih snovi, ki otroka dražijo, da je primerna vlaga (70 – 80%) in temperatura (20°C). Ob napadu kašlja MS otroka vzame v naročje, večje otroke pa poskuša umiriti,
MS otrokom zagotovi čimbolj udoben položaj, bodisi sedeč ali polsedeč položaj, ki prepreči pritisk trebušnih organov na prsni koš, dojenčki in mali otroci pa se najudobneje počutijo v naročju staršev, ko ležijo jim tudi dvignemo zglavje in jim večkrat menjamo položaj (levi, desni bok, hrbet). Lega na trebuhu ni priporočljiva, ker s tem še bolj otežkočimo dihanje.
MS dihalne poti očisti ročno ali z aspiratorjem. Večje otroke spodbuja k izpihavanju sluzi iz nosu, po naročilu zdravnika aplicira v nos fiziološko raztopino, ki zmanjša edem sluznice in s tem sekrecijo.
Po naročilu zdravnika aplicira predpisano terapijo in upošteva pravilo 5-ih P. Med aplikacijo terapije opazuje otroka in je pozorna na morebitne stranske učinke. Ker MS s svojim delom neprenehoma zdravstveno vzgojno deluje, je pomembno, da se pri aplikaciji terapije drži vseh pravil in da ravna vestno in strokovno. Starše in otroka je potrebno v bolnišnici naučiti pravilne aplikacije zdravil, ki jih bodo otroci tudi doma potrebovali.
Po zdravnikovem naročilu otroku aplicira potrebno količino kisika.
Vzdrževanje telesne temperature
Ugotovljeno stanje:

–          povišana telesna temperatura, zaradi infekcije, otroku se zaradi povišane telesne temperature frekvenca dihanja še pospeši, povečano je tudi potenje.

Cilji ZN:

–          otroku bo imel normalno telesno temperaturo,

–          zmanjšala se bo frekvenca dihanja,

–          preprečena bo dehidracija.

 

Naloge ZN:

Ms meri in beleži telesno temperaturo vsako uro,
ob povišani telesni temperaturi otroku naredi hladilno in osvežilno kopel, hladne ovitke,
po naročilu zdravnika aplicira antipiretike,
MS otroku ponudi napitke in ga  spodbuja k pitju,
MS poskrbi za ugodno mikroklimo (glej aktivnost dihanja),
MS poskrbi, da ima otrok oblečena dovolj velika in bombažna oblačila, da se prsni koš lahko neovirano premika.
Prehranjevanje

Ugotovljeno stanje:

V akutni fazi otroci odklanjajo hrano in pijačo zaradi bolečin v prsih, povečanega dihalnega dela, občutka dušenja in strahu, da se bo zadušil. Mali otroci in dojenčki odklanjajo hrano zaradi zapore v zgornjih dihalnih poteh. Zavračanje hrane je povezano tudi s hospitalizacijo in ločitve od staršev.

 

Cilji ZN:

–          otroku se bo apetit izboljšal,

–          otrok  bo hidriran,

–          telesna teža bo ohranjena.

 

Načrt ZN:

MS poskrbi, da otrok dobi tako hrano, ki jo ima rad,
če je možno, naj otrok je z ostalimi otroki, dojenčke in male otroke naj hranijo starši,
prostor, kjer otrok je, naj bo prezračen in urejen,
pred hranjenjem naj MS otroku očisti dihalne poti (glej aktivnost dihanja),
hrana naj ne bo ne prevroča, ne premrzla, ker spodbuja kašelj,
hranjenje naj bo večkrat v manjših količinah,
MS s hranjenjem ne hiti, otroku da dovolj časa, da se nadiha in odkašlja,
MS dojenčka zmeraj hrani v naročju in med hranjenjem podre »kupček«,
MS otroke, ki potrebujejo kisik, hrani med dovajanjem kisika, da ne pride do hipoksije. Otrok zaradi pomanjkanja kisika začne hlastati za zrakom in zato je velika nevarnost, da pride do aspiracije. Enostavna je uporaba dvorogega nosnega katetra. Če otrok potrebuje več kot 4 L kisika, ga hranimo pod kisikovim šotorom z dvignjenim vzglavjem in v  bočnem položaju ali pod masko, če otrok ni sposoben zaužiti dovolj hrane in tekočine oz. jo odklanja, MS po zdravnikovem naročilu dovaja parenteralne tekočine,
MS vso zaužito hrano in tekočino zabeleži, vsakodnevno kontrolira telesno težo in jo zabeleži.
Gibanje
 

Ugotovljeno stanje:

Otrokovo gibanje je lahko ovirano zaradi utrujenosti, povečanega dihalnega dela, dihalne stiske in zaradi diagnostično terapevtskega programa (dovajanje kisika, inhalacijske terapije, parenteralne terapije). Večji otroci svoje gibanje že znajo prilagoditi svojim sposobnostim in nekateri nimajo težav ali omejitev pri izvajanju telesnih dejavnosti. Se pa zgodi, da zavestno preslišijo opozorilne signale. Posebno pozorni pa moramo biti pri dojenčkih, ki ne znajo verbalno izraziti svojega počutja.

 

Cilji ZN:

–          otrok bo razgiban in  telesno aktiven glede na njegove sposobnosti,

–          otrok bo v čim boljši psihofizični kondiciji,

–          če je možno,diagnostično terapevtski program prilagodimo otrokovim željam.

 

Načrt ZN:

MS delo dobro načrtuje in diagnostično terapevtski program prilagodi posameznemu otroku. Cev za dovajanje kisika podaljša, da se otrok lahko giba po sobi, gre za mizo, do umivalnika… Infuzijsko kanilo mu nastavi na mesto, kjer ga ne bo motila,
MS otroke stalno opazuje, jih opozarja, kadar z telesno aktivnostjo pretiravajo, pasivne otroke pa spodbuja k telesni aktivnosti.
kadar so prisotni starši, jih MS spodbuja, da otroke pestujejo, se z njimi igrajo. Če pa otrok  zaradi oslabelosti ali diagnostično terapevtskega programa ne more iz postelje, mu zagotovimo ugoden položaj.
 

Zdravstveno vzgojno delo, učenje

Zdravstvena vzgoja otrok in staršev se začne takoj ob sprejemu otroka, oz. ko je diagnoza potrjena.  Zdravstvena vzgoja je na začetku individualizirana, in se izvaja glede na potrebe po znanju, starši pa so vključeni tudi v skupinsko obliko izobraževanja. Pridobljeno teoretično znanje se preverja pri praktičnem izvajanju določenih postopkov, najbolj pa v domačem okolju, ko starši in otrok sami vodijo bolezen.  Starši in otrok dobijo tudi napisano gradivo v obliki knjižice, kjer je opisana astma, dnevnik za vodenje astme in navodila za samozdravljenje.  Z aktivnim procesom učenja in ob lastnih izkušnjah se starši in otrok učijo, kako z lastno dejavnostjo in naporom doseči tako kakovost življenja otroka kot njegovi zdravi vrstniki. Zdravstveno vzgojo izvajajo zdravniki, MS, pa tudi fizioterapevti.

 

Cilj zdravstvene vzgoje:

Osnovni cilj zdravstvene vzgoje je, da znajo starši in otrok z lastnimi napori in dejavnostjo pravočasno in pravilno oceniti stopnjo izraženosti bolezni in temu prilagoditi zdravljenje, da se prepreči huda poslabšanja, ki zahtevajo hospitalizacijo. Dobro poučeni starši in otrok, bodo znali ob prvih znakih poslabšanja pravilno in pravočasno ukrepati, tako da bo otroku omogočeno normalno življenje z čimmanj simptomi ali brez njih, otrok bo sposoben za telesne napore in šport, njegovo spanje bo mirno brez prebujanja.

 

Načrt zdravstvene vzgoje:

zdravnik starše in otroke pouči o naravi bolezni in zdravljenju,
pouči jih o znakih poslabšanja, njihovo prepoznavanje in ukrepanje ob njihovem pojavu,
pouči jih o možnih sprožilcih oz. poslabševalcih bolezni, ter možnosti in pomenu njihovemu izogibanju.
razloži jim delovanje zdravil, tako za preprečevanje poslabšanja astme kot zdravila za olajšanje dihanja.
MS jih nauči pravilnega vdihovanja zdravil skozi podaljške (aerochamber, babyhaler, nebulator) kot tudi pravilne uporabe zdravil iz pršilnika,
MS jih nauči pravilnega merjenja PEF in frekvence dihanja in beleženje v dnevnik,
Razloži jim pomen dobljenih rezultatov,
MS jih nauči voditi dnevnik o sami bolezni, meritvah,  jemanju zdravil in spremljajočih simptomih,
Opozori jih na nujnost rednih pregledov, ker se pregleda dnevnik, zmeri telesna teža, višina in PEF.
MS in zdravnik  na pregledih starše in otroka vzpodbujata k še dodatnemu pridobivanju znanja, pohvalita za dosežek pri vodenju bolezni in ugotavljata stopnjo pridobljenega znanja. Znanje se dopolnjuje in utrjuje ob vsakokratnem srečanju, starši pa imajo možnost, da se posvetujejo tudi preko telefona.
Merjenje največjega pretoka zraka v izdihu

Že od nekdaj so moč pljuč preverjali z vpihovanjem sveče na različni oddaljenosti od ust. Za testiranje bolnikov z astmo se pogosto uporablja merjenje največjega pretoka zraka z merilnikom pretoka (PEF), ki ga bolnik pri enem samem forsiranem izdihu lahko ustvari. PEF metoda je še starejša od spirometrije.

 

PEF je odvisen:

–          moči ekspiratornih mišic,

–          volumna pljuč, pri katerem začnemo izdih,

–           trajanje zadrževanja vdiha na točki maksimalnega vdiha, ko moramo otroku dopovedati, da mora po maksimalnem izdihu maksimalno vdihniti, ter tako pihniti v merilnik, brez čakanja.

 

Za astmo sta iz funkcijskega stališča značilna dva pojava:

–          omejitev pretoka zraka med izdihom,

–          variabilnost tega pretoka.

 

Zapora bolniku ne dovoli, da bi otrok lahko tako hitro izdihnil ves zrak iz pljuč, kot ga lahko zdravi ljudje. Ta pojav lahko zelo dobro izmerimo z merilnikom največjega pretoka zraka v izdihu oz. PEF (peak expiratory flow).

PEF je majhen in priročen aparat, ki v enotah pretoka (1/min) pokaže, kolikšen je maksimalni pretok. Narejeni so zelo enostavno in tudi uporaba je enostavna. Uporabljati jih začnejo že otroci po 3. letu starosti, oz. ko so sposobni sodelovati. Naloga MS je, da otroka nauči pravilnega merjenja PEF. Glede na otrokovo starost izberemo primeren merilnik pretoka. Mali merilnik se uporablja do 7. leta starosti, ima rdečo lestvico in maksimalno vrednost meritve do 350 1/min, veliki merilnik je za večje otroke, ima črno lestvico, maksimalno vrednost meritve do 800 1/min.

Meritev otrok izvaja trikrat zaporedoma, zabeleži pa največjo izmerjeno vrednost. Otrokov 100% pretok oz. PEF je njegov osebni rekord, ki ga je izmeril vsaj trikrat, ko je bil zdrav, dokler se ne poveča zaradi stalnega zdravljenja z inhalacijskimi glukokortikoidi ali zato, ker je otrok zrastel.

 

Otrok naj meri PEF:
–     redno vsak dan zjutraj in zvečer, ob poslabšanjih večkrat na dan,

–          pred vdihom bronhodilatatorja in po njem,

–          kadar je izpostavljen sprožilcem oz. poslabševalcem astme.

 

V dnevnik si otrok zapisuje meritve in sicer:

–          v zeleno polje, če je njegova meritev 80 do 100% maksimalnega PEF,

–          v rumeno polje, če je njegova meritev 60 do 80% maksimalnega PEF,

–          v rdeče polje, kadar je meritev pod 60%.

 

Vir:

ASTMA PRI OTROKU za medicinske sestre. Urednici: Majda Oštir, Vasilija Maček, SPS Pediatrična klinika, Klinični center Ljubljana, 2000;