Deli z drugimi!

Agresija in nasilje sta pojava, ki nas spremljata v vsakdanjem življenju. Kljub temu ni enotne razlage zakaj do teh pojavov prihaja (Zalig, 2011).

Agresija je eden najbolj kontroverznih pojmov v znanosti o človeškem vedenju. Ne samo, da je laično pojmovanje tega pojma pogosto v navzkrižju s strokovnimi opredelitvami, tudi te opredelitve različnih avtorjev gredo v različne smeri (Zalig, 2011).

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) definira agresijo, kot vdor vojaških sil ene države v drugo državo, napad.

AGRESIJA IN AGRESIVNOST

Agresivnost je eden najbolj nejasnih in protislovnih pojmov, ki jih uporabljamo v psihologiji. Kadar se nanaša na trenutno reakcijo, navadno uporabimo izraz agresija, medtem ko agresivnost pomeni trajno značilnost posameznika (Bučar-Ručman, 2004).

Glavna pojmovanja agresivnosti bi lahko klasificirani glede na izvor glavnih izhodišč, ki naj bi pojasnjevali agresivno vedenje:

·         prirojeni, instinktivni dejavniki;

·         zunanje provokacije sprožijo določene notranje vzgibe in reakcije;

·         vzajemni vplivi danih socialnih okoliščin s predhodnimi izkušnjami ali učenjem (Bučar-Ručman, 2004).

K nejasnosti pojma agresije pripomore tudi dejstvo, da ga ne srečamo le v psihologiji, temveč tudi v sociologijo, pravu in političnih vedah. Vsaka od njih opredeljuje pojem iz svojega zornega kota (Bučar-Ručman, 2004).

Nekateri avtorji v termin agresivnosti zajemajo tudi obnašanje, ki poleg rezultata poškodovanja prizadeja tudi druge vrste negativnih posledic. Bučar-Ručam navaja, da je agresija vsako obnašanje (fizično ali verbalno), ki se izvaja z namenom prizadeti nekoga (fizično ali psihično). Dodaja pa tudi, da agresija ni nujno obnašanje, ki vključuje samo fizično nasilje. Ljudje so lahko agresivni, ne da bi bili fizično  nasilni. Zmerjanje nekoga z debeluhom, lahko prizidane bolj, kot zaušnica. Porušena samopodoba se pogosto težje vzpostavi, kot se pozdravi fizična poškodba (Bučar-Ručman, 2004).

Ko pa definiramo pojem agresivnost, se moramo zavedati tudi tega, da vsako obnašanje, s katerim nekoga prizadenemo, ni agresija. Pri tem mislimo dve vrsti primerov: nesreče in samoobramba. Pri nesrečah se lahko zgodi, da nekdo čisti orožje in zaradi nepazljivosti rani drugo osebo. To ni agresija, temveč nesreča. Pri nesrečah so lahko posledice zelo podobne tistim, ki jih povzroči agresija, vendar s stališča obnašanja vidimo, da sta to dve popolnoma različni vrsti obnašanja. Enako velja za samoobrambo. Težko govorimo, da je nekdo, ki se brani in pri tem z udarci ali kako drugače odvrača napadalca, akter agresivnega vedenja. Seveda je potrebno opozoriti tudi na prekomerno reakcijo v primeru samoobrambe (npr. nekdo napad odvrne in po tem, ko je napadalca že onesposobil in ta že leži na tleh, ga še grdo obrca) (Bučar-Ručman, 2004).

V psihologiji obstajajo različne klasifikacije agresije. Tako avtorica Ule, 2004 loči:

·         Instrumentalno agresijo, kadar je agresivno vedenje le sredstvo za dosego kakšnega drugega cilja; v tej obliki agresije ni nobenega čustvenega odnosa med storilcem in žrtvijo; žrtev je pač ovira, ki jo mora storilec premagati, da pride do cilja (npr. denarja, socialnega statusa, oblasti…).

·         Afektivna agresija, kjer pride do izražanja sovraštva med akterjem in žrtvijo agresije; tu je agresija usmerjena prav proti žrtvi in je cilj agresije žrtev prizadeti, se ji maščevati.

Dalje razlikujemo med:

·         aktivno agresijo, kjer storimo nasilno dejanje s posebnim agresivnimi dejanji, npr. udarci, ostro kritiko…

·         pasivno agresijo, kjer povzročimo škodo s svojo pasivnostjo, npr. nočemo pomagati nekomu v nesreči.

Večina agresivnih dejanj se zgodi pod vplivom močnih čustev npr. strahu, sovraštva, jeze, razočaranja,  ljubosumja… Vendar čustva niso nujna sestavina agresivnega vedenja. Obstajajo tudi ljudje, ki še pod tako močnim pritiskom negativnih čustev, odreagirajo neagresivno (Ule, 2004).

AGRESIVNOST
O fizični agresiji govorimo, če bolnik napada ljudi ali se znaša nad predmeti. V takem položaju moramo ravnati glede na okoliščine. Bolniku naj se približajo le tisti, ki jim le-ta zaupa. Včasih se zgodi, da se bolnik fizično loti koga od osebja. Zavedati se moramo, da gre v takih primerih često za maščevanje zaradi nekorektnega postopka (ki se ga mogoče tehnik ali zdravnik niti ne spominja), lahko pa gre tudi za primarno agresivnost, ki je tuja naši logiki. V primerih, ko je potrebna fizična intervencija, ukrepamo tako kot pri sprejemu bolnika. Fizične intervencije so včasih neizbežne. Konkretnih receptov za ukrepanje v teh primerih pa ni mogoče predpisovati, saj se mora prilagajati vsakokratnim okoliščinam. Na novo zaposleno osebje ponavadi povzema način dela od svojih bolj izkušenih kolegic in kolegov, tem”.}pa dodaja vsak še kaj svojega. Ob vsakem primeru takšne intervencije naj se udeleženo osebje pogovori, in sicer iz dveh razlogov: – da se ugotovi, kaj je pripeljalo do agresivnega izbruha in – da se v prihodnje lahko izognemo nepotrebnim in neustreznim posegom (Milčinski in Kondža, 1987).

BESEDNA AGRESIJA
Besedna oziroma verbalna agresija spada pod aktivno obliko agresije. To je vedenje, ki napada človekovo samopodobo, da bi prizadejalo duševno bolečino. Duševne bolečine, ki jih povzročajo nenehne žalitve in posmehovanje, so (lahko) veliko globje od tistih, ki jih povzroči telesno nasilje. Verbalna agresija je lahko zelo odkrita, to so jezni izbruhi in zmerjanja. Lahko pa je zakrita, v kateri ljudje uporabljajo izbrane pripombe, ki spominjajo na pranje možganov (Anderson, 2000).

NEGATIVIZEM
Po razdelitvi agresije, ki jo navaja Lamovec (1978) uvrščamo negativizem pod pasivno agresivnost. Definicija v SSKJ pa pravi, da je to mišljenje ali ravnanje, ki temelji na negativne odnosu do vsega.

PASIVNA AGRESIJA
O pasivni agresiji govorimo takrat, ko nekomu škodimo tako, da smo pasivni, ničesar ne naredimo. Pasivno agresivno vedenje izhaja iz nezmožnosti, da bi jezo izrazili na zdrav, konstruktiven način. Čutenja, ki so v nekom so lahko tako zelo potlačena, da ta sploh ne prepozna svoje jeze ali zamere. Ker takšni nimajo stika s svojimi čutenji, pogosto menijo, da niso razumljeni s strani okolice, družbe (Krahe, 2001).

Za pasivno agresivnost je značilno, da bolnik svoje jeze navzven ne pokaže, ampak se iz anksioznosti zakrkne, odklanja sodelovanje, tako da takšno vedenje že meji na avtoagresivnost. V takšnem primeru naj se zdravnik ali tehnik, ki ga bolnik ne odklanja, z njim pogovori in ga poskuša pridobiti k sodelovanju (Miličinski in Kondža, 1987).

 

RAZDRAŽLJIVOST
Ena od vrst agresivnosti, ki jih delimo glede na smer in obliko, je tudi razdražljivost. Ta spada pod navzven obrnjeno in posredno agresijo ter se kaže v možnosti izbruha ob najmanjšem izzivu kar vključuje ogorčenost, slabo voljo, grobost ter naglo jezo. Razdražljivost je zelo značilna za agresijo pri ženskah, ki je povečana v obdobjih večjih hormonskih sprememb (Lenard, n.d.).

 

SOVRAŽNOST
Sovražnost, kot ena od oblik navzven obrnjene ter posredne agresije, vključuje generaliziran občutek zamere, lahko tudi ljubosumnosti ter sovražna čustva do sveta, kar pa so posledice tako resničnega kot umišljenega zapostavljanja (Lenard, n.d.).

 

SUMNIČAVOST
Navzven obrnjena ter prav tako posredna agresija pa je tudi sumničavost, ki je projekcija sovražnosti na druge. To pa se kaže v zelo pretiranem nezaupanju ter previdnosti v odnosu z drugimi ljudmi. Skrajna sumničavost pa vključuje prepričanje, da nas drugi zaničujejo in nam želijo slabo. Sumničavost je tudi znak oziroma simptom stresa ter preveliki količini le-tega (Repič, 2011).

 

OBČUTKI KRIVDE
Občutki krivde predstavljajo navznoter obrnjeno agresivnost in se odražajo v posameznikovem prepričanju, da je slab, da ni pravilno ravnal in ga zato muči slaba vest (Petrič, 2009).

 

ANALIZA REZULTATOV

Med študente prvega letnika Fakultete za zdravstvo smo razdelile 20 vprašalnikov. 16 vprašalnikov, kar predstavlja 80% so izpolnile dekleta, ostale 4 vprašalnike (20%) pa fantje.

Naloga anketirancev je bila, da pri vsakem vprašanju obkrožijo odgovor, ki za njih najbolj drži. Vprašanj je bilo 40.

Pri analizi vprašalnika je bilo potrebno ugotoviti kateri tip agresivnosti pri posamezni osebi najbolj prevladuje. Ker je mogoče, da se pri osebi prepleta več tipov agresije je bilo pri analizi to potrebno upoštevati, zato je končno število odgovorov 37 in ne 20. Povprečno število tipov agresije, ki se pri anketirancih prepletajo je torej 1,85.

Pri dekletih lahko opazimo, da prevladuje besedna agresivnost, sledi ji razdražljivost ter telesna agresivnost. V sredini med vrstami agresije se pri dekletih znajdejo negativizem, občutek krivde ter sovražnost. Najmanj pa je sumničavosti.

Pri fantih prevladujejo telesna, beseda in posredna agresivnost.  Ostale vrste agresije imajo pri moških enak odstotek, kar lahko pripisujemo premajhnemu vzorcu.

Neugodno je, da pri obeh spolih prevladuje besedna agresivnost, saj ta vrsta agresije največkrat ostane neodkrita a pri žrtvah pusti najhujše posledice. Zaskrbljujoče pa je tudi, da je zelo visoko na lestvici tudi telesna agresija.

Med omejitve naše raziskave lahko štejemo premajhen vzorec, saj na podlagi odgovorov 20 študentov ni moč posploševati naših ugotovitev. Smiselno bi bilo, da bi vprašalnike razdelile med študente vseh letnikov Fakultete za zdravstvo Jesenice, ter tako med redne, kot izredne študente.

RAZPRAVA

Sama tema seminarske naloge je v zdravstveni negi vsekakor uporabna, saj je med populacijo po pregledu literature zaznati precej agresije. Menimo, da je prisotne največ besedne agresije, ki se opaža predvsem pri komunikaciji med pacienti in zaposlenimi v zdravstvu.

Verjetnost, da zaposleni v zdravstveni negi doživijo nasilje na delovnem mestu je trikrat večja kot pri drugih poklicnih skupinah v zdravstvu. Med področji dela v zdravstveni negi je urgentna dejavnost nasilju bolj izpostavljena. Razlogov za to je več in jih v grobem lahko razvrstimo v tri kategorije. Prva izhaja iz dejstva, da so urgentne ambulante vstopna točka vsem nenačrtovanim in nujnim primerom, tu se namreč načrtuje nadaljnja zdravstvena obravnava pacienta; medicinske sestre so pri tem prvi kontakt pacientov z zdravstveno ustanovo. Urgentne ambulante so pogosto prenapolnjene, čakalna doba je dolga, medicinske sestre so zato v očeh pacientov interpretirane kot nekompetentne in zdravstvena ustanova kot neučinkovita, saj ne zagotavlja zadostnega števila kadra (Jerkič et. al., 2014).

Skoraj vse medicinske sestre nasilje na delovnem mestu razumejo kot verbalno nasilje, kot so grožnje, nespodobno govorjenje in telesno nasilje, kot npr. brce, klofute, prerivanje in uporaba orožja. Žrtve nasilja se na delo težje skoncentrirajo, včasih postanejo najboljše v svoji stroki, pogosteje pa začnejo delati več napak. Reakcije na nasilje so v delovnih kolektivih zadnje čase vedno bolj pomembne, ker se v njih dogaja vedno več nasilja. Pomembno je, kako reagira kolektiv kot celota, kadar nasilje povzroči nekdo od zunaj (Kolar, 2011).

Timsko delo je v zdravstveni negi ključnega pomena, ravno tako, kot pri izdelavi seminarske naloge. Menimo, da je izdelovanje seminarskih nalog v skupini koristno, saj od vseh članov skupine zahteva medsebojno komunikacijo in prevzemanje odgovornosti. Največja težava pri izdelavi naše seminarske naloge je bila slaba komunikacija, ki  kljub vsej sodobni tehnologiji ni stekla.

Tudi prevzemanje odgovornosti za izdelavo seminarske naloge ni bilo najboljše. Opazno je bilo, da nekateri ne prevzemajo odgovornosti in se ne držijo navodil, ki so bila dogovorjena znotraj skupine.

Govora o prisotnosti agresije med zdravstvenimi delavci je po našem mnenju premalo oziroma nemalokrat ostane za zidovi zdravstvene ustanove. Agresija pa je lahko prisotna tako med samimi zdravstvenimi delavci, kot med zdravstvenimi delavci in pacienti. Vzrokov zakaj so pacienti vedno bolj agresivni pa je lahko več, najpogostejši, ki ga lahko slišimo pa je, saj vas plačujemo.

Torej je to tema, ki bi se jo dalo v delo zaposlenih v zdravstveni negi bolj vključiti ter zaposlene ustrezno izobraziti kaj narediti v primeru agresivnega obnašanja. Iz lastne klinične prakse lahko povemo, da ima večino osebja navodila, da naj pokliče varnostnika, a se osebje tega izogiba, vzrok pa je največkrat pomanjkanje osebja. Problem pa nastane v zdravstvenih domovih, kjer varnostnik navadno ni prisoten 24 ur dnevno. Nemalokrat se zgodi, da medicinska sestra ostane sama v ambulanti nujne medicinske pomoči, sredi noči pa pride vinjen pacient, ki je nemalokrat vsaj besedno agresiven.

Če povzamemo je agresija v zdravstveni negi pogosto prisotna, osebje pa ni dovolj izobraženo, da bi lahko v takem primeru ukrepalo.

 

ZAKLJUČEK

Pri izdelavi seminarske naloge smo ugotovile, da je pojem agresija zelo širok pojem, ki ima v različnih znanstvenih pogledih več razlag. Spoznale smo, da obstaja več vrst agresije.

Menimo, da je bila izdelava seminarske naloge koristna predvsem iz vidika splošne razgledanosti, saj smo lahko natančneje spoznale kaj pojem agresija in pa agresivnost sploh pomeni.

 

LITERATURA

Anderson, C.A. 2000. Violence and aggression [online] Available at: http://public.psych.iastate.edu/caa/abstracts/2000-2004/EncPsy.pdf dostopno: 11.5.2016

Bučar-Ručman A. 2004. Nasilje in mladi. Novo Mesto: Klub mladinski kulturni center.

Društvo psihologov Slovenije, 2011. Starostne razlike in razlike med spoloma v agresivnosti slovenskih učencev in dijakov[online] Available at:file:///C:/Users/Uporabnik/Downloads/URN-NBN-SI-doc-QVRK24NE.pdf, dostopno: 11.5.2016

 

Jerkič K., Babnik K., in Karnjuš I., 2004. Verbalno in posredno nasilje v urgentni dejavnosti. Obzornik zdravstvene nege, 48(2)

 

Kolar M., 2011. Nasilje nad medicinskimi sestrami v patronažni dejavnosti: diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede.

 

Krahe, B. 2001. The social psychology of aggression. Hove: Psychology Press.

Lenard, J. .Agresivnost odbojkarjev in odbojkaric: diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

 

Milčinski L. in Kondža J., 1987. Agresivnost in obravnava agresivnega bolnika. Obzornik zdravstvene nege, 21: 281-6.

 

Repič, K., 2011. Psihološka priprava v športnem strelstvu: diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

 

Ule M. 2004. Socialna psihologija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Zalig M. 2011. Upravljanje z agresijo in nasiljem v zavodih zapora in prevzgojnega doma. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v Mariboru.

 

 

 

 

 

 

PRILOGA – VPRAŠALNIK (agresivnost)
Spol:            a) Moški        b) Ženski

 

Če trditev zate velja, obkroži DA, če ne, obkroži NE. Delaj hitro in ne razmišljaj preveč.

1. Pripravljen sem ustreči le tistim, ki me lepo prosijo.
2. Skoraj vsak teden srečam koga, ki ga ne maram.
3. Običajno sem oprezen do ljudi, ki so bolj prijazni, kot bi pričakoval.
4. Če mi gre kdo na živce, sem mu pripravljen povedati, kaj si mislim o njem.
5. Če so ljudje gospodovalni, jim že pokažem svoje.

6. Včasih imam izbruhe besa.
7. Ljudje so nagnjeni k temu, da me za hrbtom opravljajo.
8. Če sem kdaj komu storil krivico, me je močno pekla vest.
9.  Včasih koga nalašč izzivam.
10. Zgodilo se je že, da me je kdo tako užalil, da sem mu prisolil klofuto.

11. Večina ljudi ne govori resnice.
12. Če se razjezim, včasih preklinjam.
13. Včasih me ljudje motijo že s svojo prisotnostjo.
14. Če bi pokazal ljudem, kaj čutim, bi rekli, da težim.
15. Včasih opravljam ljudi, ki jih ne maram.

16. Včasih me razburijo tudi povsem nepomembne stvari.
17. Kadar storim kaj slabega, me vest hudo kaznuje.
18. Ko zares izgubim potrpljenje, sem sposoben koga udariti.
19. Včasih se sramujem svojih zlobnih misli.

20. Ne morem si kaj, da ne bi bil nekoliko neprijazen do ljudi, ki jih ne maram.
21. Videti je, da imajo drugi ljudje več sreče kot jaz.
22. Bil sem že tako jezen, da sem pobral najbližji predmet in ga vrgel ali uničil.
23. Kadar se drugi ne strinjajo z mano, si ne morem kaj, da se ne bi prepiral.
24. Včasih se zlobno šalim na račun drugih.

25. Če me nekdo udari, mu udarec vrnem.
26. Običajno skušam ugotoviti, iz katerega skritega razloga mi nekdo napravi uslugo.
27. Za svoje pravice sem se pripravljen tudi fizično boriti.
28. Če nekdo žali mene ali mojo družino, izziva pretep.
29. Če mi kaj ne uspe, se počutim krivega.

30. Če nekdo postavlja pravila, s katerimi se ne strinjam, me mika, da bi jih prekršil.
31. Če se nekdo gospodovalno obnaša, naredim ravno obratno, kot zahteva.
32. Včasih imam občutek, da se mi drugi posmehujejo.
33. Velikokrat storim kaj takega, za kar me potem peče vest.
34. Kadar sem jezen, včasih loputam z vrati.

35. Često uporabljam grožnje, tudi če jih ne nameravam uresničiti.
36. Če kdo vpije name, se zaderem nazaj.
37. Običajno ne dobim tega, kar mi pripada.
38. Ko sem na koga jezen, včasih nočem govoriti z njim.
39. Moje geslo je: “Nikoli ne zaupaj neznancem”.
40. Videti je, da imajo drugi ljudje več sreče kot jaz.
DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

 

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

 

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

 

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

 

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

 

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

 

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

 

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE

DA     NE